Kaj so incoterms?

V globalni prehrambeni industriji je razumevanje Incoterms (Mednarodni trgovinski izrazi) pomembno za nemoteno trgovino med kupci in dobavitelji. Ta standardizirana pravila, ki jih je vzpostavila Mednarodna trgovinska zbornica (ICC), določajo odgovornosti prodajalcev in kupcev v mednarodnih trgovinskih pogodbah. Incoterms določajo, kdo je odgovoren za prevoz, zavarovanje, carinske dajatve in tveganje v vsaki fazi transakcije.

Za B2B podjetja v prehrambeni panogi lahko izbira pravega Incoterm pomeni razliko med nemoteno transakcijo in dragimi nesporazumi. Ne glede na to, ali poslujete z žitaricami v razsutem stanju, zamrznjeno hrano, posebnostmi sestavinami ali predelanimi izdelki, uporaba pravilnega Incoterm zagotavlja jasnost pri razdelitvi stroškov, obveznostih dostave in pravnih odgovornostih.

‍

Kaj so Incoterms?

Incoterms so globalno priznana zbirka trgovinskih izrazov, ki opredeljujejo vloge in obveznosti kupcev in prodajalcev v mednarodnih transakcijah. Najnovejša različica, Incoterms 2020, vključuje 11 izrazov, ki urejajo prenos tveganja, stroškov in odgovornosti za prevoz.

Od njihove uvedbe leta 1936 so bile Incoterms periodično posodobljene, da odražajo spremembe v svetovni trgovini. Najnovejša različica, Incoterms 2020, pojasnjuje odgovornosti v mednarodnih transakcijah, kar olajša podjetjem v prehrambeni panogi orientacijo pri logistiki trgovanja. Celotne podrobnosti in uradna pravila lahko najdete nauradni spletni strani ICC.

‍

11 Incoterms

Po podatkih Mednarodne trgovinske zbornice (ICC) Incoterms 2020 obstaja 11 Incoterms, ki določajo odgovornosti kupcev in prodajalcev v mednarodni trgovini. Ti Incoterms so razvrščeni v dve skupini:

1. Incoterms za vse načine prevoza (multimodalni) – 7 izrazov:
   • EXW (Ex Works)– Prodajalec naredi blago na voljo v svojih prostorih; od tam kupec nosi vse stroške in tveganja.
   • FCA (Free Carrier)– Prodajalec dostavi blago prevozniku ali na lokacijo, ki jo imenuje kupec.
   • CPT (Carriage Paid To)– Prodajalec krije stroške prevoza do določene destinacije; kupec prevzame tveganje po dobavi prevozniku.
   • CIP (Carriage and Insurance Paid To)– Podobno kot CPT, vendar prodajalec zagotovi tudi minimalno zavarovalno kritje.
   • DAP (Delivered at Place)– Prodajalec dostavi blago na določeno lokacijo; kupec je odgovoren za uvozne dajatve in carinjenje.
   • DPU (Delivered at Place Unloaded)– Prodajalec dostavi blago na destinacijo in je odgovoren za raztovarjanje.
   • DDP (Delivered Duty Paid)– Prodajalec krije vse stroške, vključno s carinjenjem in dajatvami, ter dostavi na lokacijo kupca.
2. Incoterms za pomorski in notranji vodni promet – 4 izrazi:
   • FAS (Free Alongside Ship)– Prodajalec dostavi blago ob ladjo v pristanišču odprembe; od tam prevzame kupec.
   • FOB (Free on Board)– Prodajalec dostavi blago na ladjo; kupec prevzame tveganje od tega trenutka.
   • CFR (Cost and Freight)– Prodajalec krije stroške prevoza do pristanišča namembnosti; kupec prevzame tveganje, ko je blago naloženo na ladjo.
   • CIF (Cost, Insurance, and Freight)– Podobno kot CFR, vendar prodajalec zagotovi tudi minimalno zavarovalno kritje.

‍

Zakaj so Incoterms pomembni v prehrambeni industriji

VB2B prehrambeni industriji, Incoterms so še posebej pomembni, ker:

• Pojasnjujejo, kdo je odgovoren za prevoz, zavarovanje in carinske dajatve.
• Pomažejo dobaviteljem in kupcem pri pogajanju pogodb z minimalnimi nesporazumi.
• Zagotavljajo skladnost z uvoznimi/izvoznimi predpisi, kar je ključno za pokvarljive prehrambene izdelke.
• Zmanjšujejo tveganjav zvezi s temperaturno občutljivimi izdelki, kot so Suho Sadje.

Slabo izbran Incoterm lahko povzroči nepričakovane stroške, zamude in morebitno pokvaritev izdelkov, zato je za podjetja v prehrambeni panogi ključnega pomena, da izberejo pogoje, ki so skladni z njihovimi strategijami prevoza in logistike.‍

‍

Pogosto uporabljeni Incoterms za prehrambeno industrijo

EXW (Ex Works)

• Kupecjeodgovoren za vse stroške in tveganja pri prevozu.
• Pogosto se uporablja, kadar imajo kupci lastne logistične in tovorne zmogljivosti.
• Ni idealno za pokvarljivo hranozaradi podaljšane odgovornosti na strani kupca.

FOB (Free on Board)

• Prodajalecjeodgovoren za dostavo blaga do pristanišča odhoda.
• Kupecprevzameodgovornost, ko je blago naloženo na plovilo.
• Pogosto se uporablja za razsute pošiljke žitaric, kave in zamrznjenih morskih sadežev.

CIF (Cost, Insurance, and Freight)

• Prodajaleckrijestroške prevoza in zavarovanja, dokler blago ne prispe v pristanišče namembnosti.
• Kupecprevzameodgovornost, ko pošiljka prispe na cilj.
• Primerno za dolgoročne pošiljke pakirane hrane in surovin.

DAP (Delivered at Place)

• Prodajalecjeodgovoren za dostavo blaga na imenovano mesto.
• Kupecupravljacarinsko dajanje in uvozne dajatve.
• Uporabno za B2B kupce, ki potrebujejo dostavo od vrat do vrat sestavin za hrano.

DDP (Delivered Duty Paid)

• Prodajaleckrijevse stroške, vključno s carinskimi dajatvami in davki.
• Primerno zavisokovredne specialne sestavine s strogimi uvoznimi predpisi.
• Kupci imajo koristi od vseobsegajoče strukture stroškov z minimalno odgovornostjo.

‍

Kako izbrati pravi Incoterm za vaše prehrambeno podjetje

Pri izbiri Incoterm bi morala podjetja v prehrambeni panogi upoštevati:

• Vrsta izdelka: Pokvarljivi izdelki zahtevajo hitrejše in bolj zanesljive pogoje.
• Logistične zmogljivosti: Ali lahko sami uredite prevoz, carinjenje in zavarovanje?
• Uvozni/izvozni predpisi: Nekatere države imajo stroga pravila glede varnosti hrane in skladnosti.
• Toleranca tveganja: Ali ste pripravljeni prevzeti odgovornost za zamude, poškodbe ali dodatne stroške?

Na primer,evropski distributer, ki nabavlja organski kakav iz Afrikebi morda raje izbralCIFda zagotovi, da je pošiljka zavarovana in dostavljena v njihovo lokalno pristanišče, medtem ko paizvoznik Riž v razsutem stanju iz Azijebi morda izbralFOBza upravljanje svojega tveganja.‍

‍

Pogoste napake, ki se jim je treba izogniti

Izbira napačnega Incoterm lahko vodi do dragih napak, zamud pošiljk in nepotrebnih tveganj. Ena izmed najpogostejših napak je izbira neustreznega Incoterm za pokvarljive izdelke. Na primer, zanašanje na pogoje, kot sta EXW (Ex Works) ali FOB (Free on Board), brez upoštevanja logistike za temperaturno občutljive izdelke, lahko izpostavi pošiljke podaljšanemu tveganju. Če kupec nima nadzora nad hlajenim transportom, se lahko blago pokvari pred prihodom na cilj.

Druga pogosta težava je nerazumevanje odgovornosti glede stroškov med kupcem in prodajalcem. Nekatera podjetja ne upoštevajo dodatnih stroškov, kot so uvozne dajatve, zavarovanje ali notranji prevoz, kar vodi do nepričakovanih finančnih bremen. Na primer, kupec, ki se strinja s pogodbo CIF (Cost, Insurance, and Freight), bi lahko domneval, da so vsi stroški kriti, šele ob prihodu pa ugotovil, da so lokalno ravnanje v pristanišču in uvozne dajatve njegova odgovornost.

Nezavarovanje ustreznega kritja je še ena napaka, zlasti pri uporabi CIF. Čeprav CIF zahteva, da prodajalec zagotovi zavarovanje, minimalno kritje morda ne bo zadostovalo za visokovredne ali krhke prehrambene izdelke. Kupci naj vedno pojasnijo zavarovalne pogoje in razmislijo o dodatnem kritju za zaščito pred nepredvidenimi dogodki, kot so poškodbe ali kontaminacija med prevozom.

Nazadnje lahko ignoriranje državno-specifičnih carinskih predpisov povzroči zamude pri carinjenju, kazni ali celo zavrnitev pošiljke. Nekatere države imajo stroge uvozne zahteve glede varnosti hrane, označevanja in certificiranja, zato izbira Incoterm brez upoštevanja teh zahtev lahko moti trgovinske operacije. Da bi se temu izognili, morajo podjetja zagotoviti, da izbran Incoterm ustreza regulatornemu okviru in uvoznim postopkom države namembnice.

‍